Ročno šivane lutke, v katere se lahko vstavi slika ljube osebe, ki jo pogrešamo.
Dokler se spet ne objameva.
Živjo, sem lutka gasilec, dober prijatelj lutke vojaka in gasilca.
Narejen sem v Sloveniji iz materialov, ki so podobni delovni uniformi, ki jo nosijo tudi pravi gasilci. Sem prijeten na otip, zato se lahko z mano brezskrbno crkljaš.
K tebi pridem, da te čuvam in se s teboj crkljam, te tolažim, ko to potrebuješ, te spremljam na pomembnih dogodkih, s tabo poslušam najljubšo pravljico za lahko noč, vadim tvoj govorni nastop. Z veseljem grem s teboj na uvajanje v vrtec, prespat k prijatelju, na počitnice k babici in dedku ali pa v šolo v naravi. Važno mi je le, da sva skupaj.
Moj obraz je ročno narisan, zato je vsaka lutka unikatna. Poseben okvirček na mojem obrazu je namenjen sliki tvojega starša (lahko tudi babice, dedka, tete, strica, sestre, brata...), ki trenutno ne more biti s teboj, a verjami, da si z njim v srcu in mislih ves čas. Seveda pa lahko vstaviš tudi svojo slikico in se s pomočjo lutke potopiš v svoj domišljijski svet, kjer si ti gasilec in pomagaš ljudem, ko te potrebujejo.
Opereš me lahko na 30 stopinjah, posušim pa se najraje na svežem zraku.
V višino merim približno 29cm, odvisno od tega, kako si nadanem svojo kapo, enako tudi v širino, ko razprem obe roki.
Materiali: modro platno, bombažni jersey, jersey žamet, PVC plastika, polnilo.
* Izdelek ni igrača.
Hči je lutko prejela v času moje daljše odsotnostni na misiji v tujini. Ko sem videl njeno navdušenje in veselje, ko je lutko vzela v roke, so mi oči napolnile solze.
Sandra, hvala. Lutka z mojo sliko je bila najlepše presenečenje za moje otroke.
Sandra
Sem Sandra, sociologinja, mamica trem navihanim otrokom in žena pripadnika SV. Kar nekaj let sem živela v tujini in prav ta mednarodna izkušnja, v povezavi z materinstvom, mi je dala idejo za lutko vojaka, s katero želim pomagati vojaškim družinam pri premagovanju čustvenih stisk ob odsotnosti njihovega družinskega člana.
Hči Izabela je odsotnost očeta prenašala precej čustveno, saj se ji je v času njegove odsotnosti vedno poslabšal atopijski dermatitis, ki ji je v mlajših letih povzročal precej težav. To je vodilo do neprespanih noči, praskanja, razdražljivosti, precej solzic v očeh. Z lutko, v katero sem vstavila sliko očka pa se je na obraz narisal nasmeh, iskrice v očeh so posušile solzice in očka je lahko bil vedno ob njej. Z njo je spal, hodil v vrtec, risal, jo poslušal, šel zraven na izlet, tudi takrat, ko fizično ni bil prisoten tam.
To veselje želim deliti z otroki po celem svetu, ki pogrešajo svoje najdražje in jim s pomočjo lutke olajšati dneve, dokler se spet ne objamejo.