Sem Sandra, sociologinja, mamica trem navihanim otrokom in žena pripadnika SV. Kar nekaj let sem živela v tujini in prav ta mednarodna izkušnja, v povezavi z materinstvom, mi je dala idejo za lutko vojaka, s katero želim pomagati vojaškim družinam pri premagovanju čustvenih stisk ob odsotnosti njihovega družinskega člana.

Hči Izabela je odsotnost očeta prenašala precej čustveno, saj se ji je v času njegove odsotnosti vedno poslabšal atopijski dermatitis, ki ji je v mlajših letih povzročal precej težav. To je vodilo do neprespanih noči, praskanja, razdražljivosti, precej solzic v očeh. Z lutko, v katero sem vstavila sliko očka pa se je na obraz narisal nasmeh, iskrice v očeh so posušile solzice in očka je lahko bil vedno ob njej. Z njo je spal, hodil v vrtec, risal, jo poslušal, šel zraven na izlet, tudi takrat, ko fizično ni bil prisoten tam.

To veselje želim deliti z otroki po celem svetu, ki pogrešajo svoje najdražje in jim s pomočjo lutke olajšati dneve, dokler se spet ne objamejo.